Tihany
Tihany | |
|---|---|
 | |
  Tihany Zemljepisna lega na Madžarskem | |
| 46°54′32″N 17°52′45″E / 46.90889°N 17.87917°E | |
| Država |  Madžarska |
| Statistična regija | Osrednja prekodonavska |
| Županija | Veszprém |
| Okraj | Balatonfüredi |
| Površina | |
| • Skupno | 27,33 km2 |
| Prebivalstvo (2001[1]) | |
| • Skupno | 1.453 |
| • Gostota | 53 preb./km2 |
| Poštna številka | 8237 |
Tihany (madžarsko: [ˈtihɒɲ]) je vas na severni obali Blatnega jezera na polotoku Tihany (Madžarska, okrožje Veszprém). Celoten polotok je zgodovinsko okrožje.
Središče okrožja je benediktinska opatija Tihany, ki jo je leta 1055 ustanovil András (Andrej I. Ogrski), ki je pokopan v kripti. Ustanovna listina te opatije je prvi ohranjeni zapis v madžarskem jeziku, ohranjen v benediktinski nadopatiji Pannonhalma. Sama cerkev je bila leta 1754 prezidana v baročnem slogu. Še vedno delujoča opatija je priljubljena turistična atrakcija zaradi svojega zgodovinskega in umetniškega pomena. Ima tudi najboljši razgled na Blatno jezero.
Opatija je tudi opomba v habsburški zgodovini - zadnji habsburški avstrijski cesar Karel I. Habsburško-Lotarinški je bil tukaj za kratek čas zaprt, potem ko je drugič poskusil ponovno pridobiti madžarski prestol. Kasneje so ga predali Britancem.
Tihany je znan po odmevu, ki obstaja že od 18. stoletja. Za ta odmev so bile napisane pesmi, kot sta Mihály Csokonai Vitéz in Mihály Vörösmarty, najbolj znana pa je János Garay, ki povzema legendo o kraju. Odmev se je medtem zaradi sprememb v pokrajini polegel. Drugi del legende se nanaša na kozje žeblje, ki jih je naplavilo na obalo jezera, in so v resnici delci prazgodovinskih školjk. Po zgodbi je živela princesa z zlatodlakimi kozami, a ker je bila preveč ponosna in trdega srca, je bila kaznovana (preklel jo je jezerski kralj): njene koze so se izgubile na jezeru, ostali so le njihovi parklji in je bila dolžna odgovoriti vsakemu mimoidočemu. V bližini vasi še vedno stoji kamen, ki spominja na Kričavo dekle.
Na obali Blatnega jezera stoji nekdanja poletna rezidenca habsburške cesarske družine, ki je do konca druge svetovne vojne ostala v družinski zasebni lasti. Od takrat se je uporabljala kot hotel, vendar je zdaj v zasebnih rokah in ni dostopna javnosti.
Prebivalci Tihanya imajo najvišji dohodek na prebivalca, vas pa ima najvišje cene stanovanj na vsej Madžarski.[2]
Etimologija
[uredi | uredi kodo]Ime izhaja iz slovanskega Tichoň: tih, molčeč človek (izpeljano iz ticho - tišina).[3][4]
Polotok Tihany
[uredi | uredi kodo]Tihany sega daleč v Blatno jezero in ga deli na manjši severni in velik južni del. Na polotoku sta Belső-tó in Külső-tó, dve kraterski jezeri, ki sta višji od Blatnega jezera in sta nastali zaradi vulkanizma pred milijoni let. Najdbe dokazujejo, da so tu živela že ljudstva iz bronaste in železne dobe. Tu so se naselili tudi Rimljani. V 12. stoletju so menihi na severnem pobočju gore Óvár ustanovili puščavnico, katere jame se lahko obišče še danes. Ker je otok bogat z živalskimi in rastlinskimi vrstami, je bil leta 1952 razglašen za prvi naravni rezervat na Madžarskem.
Mesto Tihany
[uredi | uredi kodo]Ustanovna listina mesta Tihany velja za enega najpomembnejših dokumentov v madžarskem jeziku, čeprav je bila napisana v latinščini, saj so mnoga madžarska naselja in kraji omenjeni prvič. Za vaško pokrajino so značilne majhne hišice iz bazalta in trstičja.
-
Pogled iz samostana na Blatno jezero -
Del kraja s slamnatimi strehami -
Paprika hiša na lokalni tržnici -
Pogled iz zraka na Tihany -
Pogled na Blatno jezero iz opatije
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Popis prebivalstva Madžarske (2001)«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. aprila 2007. Pridobljeno 30. aprila 2011.
- ↑ Akit a hely természeti értékei érdekelnek, az olvassa el Futó János (szerk.): A Tihanyi-félsziget. A Balaton-felvidék természeti értékei III. Veszprém 2002 c. kiadványt ISBN 963-202-758-2, ISSN 1586-3441.
- ↑ Kiss, Lajos (1978). Földrajzi nevek etimológiai szótára (v madžarščini). Budapest: Akadémiai. str. 642.
- ↑ Stanislav, Ján (2004). Slovenský juh v stredoveku II (v slovaščini). Slovenské literárne centrum. str. 454. ISBN 80-88878-89-6.
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
- Spletna stran (angleško)
- Spletna stran samostana (madžarsko)
- Slike
- Plaže po polotoku (angleško)
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Drugo | |
Text is available under the CC BY-SA 4.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.
