Stánca ali oktáva (latinsko octo, osem) je kitična oblika sestavljena iz osmih jambskih enajstercev. Zanjo je značilna mešana rima, ki je v prvih šestih verzih prestopna (ababab), v zadnjih dveh pa nova zaporedna (cc). Ta posebnost je povezana tudi z vsebinsko razdelitvijo kitice, saj sta zadnja dva verza vsebinsko ločena od ostalih (predstavljata sklep pesmi). Stanco so uporabljali Giovanni Boccaccio,^[1] Lodovico Ariosto,^[2] Torquato Tasso, Luís de Camões,^[3] Luis de Góngora y Argote, George Gordon Byron in Juliusz Słowacki.

Mož in oblakov vojsko je obojno

končala temna noč, kar svetla zarja

zlatí z rumenmi žarki glavo trojno

snežnikov kranjskih sivga poglavarja,

Bohinjsko jezero stoji pokojno,

sledu ni več vunanjega viharja;

al somov vojska pod vodó ne mine,

in drugih roparjov v dnu globočine.

(France Prešeren, Krst pri Savici, 1-8)

Canto l’arme pietose, e ’l Capitano

Che ’l gran sepolcro liberò di Cristo.

Molto egli oprò col senno e con la mano;

Molto soffrì nel glorioso acquisto:

E invan l’Inferno a lui s’oppose; e invano

s’armò d’Asia e di Libia il popol misto:

Chè ’l Ciel gli diè favore, e sotto ai santi

Segni ridusse i suoi compagni erranti.

(Torquato Tasso, Gerusalemme liberata, 9-16)

• Josef Brukner, Jiří Filip, Poetický slovník, Mladá fronta, Praha 1997 (v češčini).
• J.A. Cuddon, The Penguin Dictionary of Literary Terms, London 1991 (v angleščini).
• Wiktor Jarosław Darasz, Mały przewodnik po wierszu polskim, Kraków 2003 (v polščini).