Pulzni oksimeter je medicinska kontrolna in diagnostična naprava za neinvazivno merjenje stopnje nasičenosti kapilarne krvi s kisikom. Obstaja veliko patologij, katerih potek spremlja kronično pomanjkanje kisika v krvi. V tem primeru kazalci nasičenosti krvi s kisikom zahtevajo stalno spremljanje.

Metoda temelji na dveh pojavih. Prvič, absorpcija svetlobe s hemoglobinom dveh različnih valovnih dolžin se razlikuje glede na njegovo nasičenost s kisikom. Drugič, svetlobni signal, ki prehaja skozi tkiva, z vsakim srčnim utripom postaja pulzirajoč zaradi sprememb volumna arterijske postelje. Pulzni oksimeter ima periferni senzor, v katerem je svetlobni vir dveh valovnih dolžin: 660 nm in 940 nm. Stopnja absorpcije je odvisna od tega, koliko je hemoglobin krvi nasičen s kisikom.

Oksimeter je izdelal Glenn Allan Milliken leta 1943 in ga je predstavil leta 1949.^[1] Earl Wood je dodal kapsulo pod pritiskom, da iz ušesa iztisne kri, s čemer se doseže absolutna vrednost nasičenosti z O2. Ta koncept je podoben sodobni tradicionalni pulzni oksimetriji, vendar ga je bilo težko izvesti zaradi nestabilnosti fotocelic in svetlobnih virov; danes se ta metoda ne uporablja. Prvo pulzno oksimetrijo sta leta 1972 razvila japonska bioinženirja Takuo Aojagi in Michio Kishi pri japonskem proizvajalcu medicinske elektronske opreme Nihon Kohden z uporabo razmerja absorpcije rdeče in infrardeče svetlobe s pulzirajočimi komponentami na merilnem mestu. Kirurg Susumu Nakajima je napravo prvič preizkusil na pacientih leta 1975.^[2]

Leta 1995 je Masimo predstavil tehnologijo ekstrakcije signala, ki je lahko natančno merila med gibanjem bolnika in nizko perfuzijo z ločevanjem arterijskega signala od venskega. Od takrat so proizvajalci pulznega oksimetra razvili nove algoritme za zmanjšanje števila lažnih alarmov med gibanjem.^[3] Tako še vedno obstajajo pomembne razlike v delovanju pulznih oksimetrov v težkih pogojih.^[4]