Peptidoglikan
Peptidoglikan je polimer z veliko molekulsko maso, sestavljen iz verig glikozaminoglikanov, ki so prečno povezane z oligopeptidi. So sestavina bakterijskih celičnih sten.[1] V polimeru so sladkorne in aminokislinske komponente; sladkorni del predstavljata izmenjujoča se N-acetilglukozamin in N-acetilmuraminska kislina, povezana z vezjo β-(1,4). Na N-acetilmuraminsko kislino se pripenja oligopeptid s tremi do petimi aminokislinskimi ostanki. Te peptidne verige se lahko prečno premrežujejo s peptidnimi verigami sosednjih polimernih molekul in tako nastaja trirazsežnostna mreža. Pri nekaterih arhejah se v celični steni pojavlja soroden polimer, imenovan psevdopeptidoglikan, kjer sta z vezjo β-(1,3) povezana N-acetilglikozamin in N-acetiltalosaminuronska kislina. Zato so celične stene teh arhej neobčutljive na lizocime.[2] Peptidoglikan je pomembna strukturna sestavina bakterijskih celičnih sten, saj daje celicam trdnost in jih ščiti pred osmotskim tlakom v citoplazmi. Ima tudi vlogo pri celični delitvi.
Peptidoglikanka plast je bistveno debelejša pri grampozitivnih bakterijah (20–80 nm) kot pri gramnegativnih bakterijah (7–8 nm). Peptidoglikan predstavlja okoli 90 % suhe mase grampozitivnih bakterij, a le 10 % suhe mase gramnegativnih bakterij. Pri grampozitivnih bakterijah je peptidoglikan pomemben pri pritrjevanju bakterij na podlago in tudi za naše prepoznavanje in razvrščanje bakterij.[3] Pri obeh, grampozitivnih in gramnegativnih bakterijah, lahko peptidoglikansko plast prehajajo delci, veliki do okoli 2 nm.[4]
Delovanje antibiotikov
[uredi | uredi kodo]Nekateri antibiotiki, kot so penicilini, delujejo na tvorbo peptidoglikana, saj se vežejo na encime, imenovane penicilin vežoče beljakovine ali transpeptidaze,[3]. Ti encimi omogočajo prečno premreženje oligopeptidnih verig.[5] Mutacije, ki povzročijo spremenjene oblike transpeptidaz, lahko povzročijo manjšo učinkovitost antibiotikov oziroma celo odpornost proti njim.[6] Penicilini delujejo ciljno na bakterijske celice, saj živalske (in s tem človeške) celice ne vsebujejo celične stene.
Telo samo poseduje snovi, ki razgrajujejo peptidoglikane (»telesu lastni antibiotiki«); to so lizocimi, ki se nahajajo npr. v solzah, in povzročijo prekinitev glikozidne vezi β-(1,4) in na ta način uničijo bakterijsko celično steno.
-
![Shematski prikaz peptidoglikana pri Escherichia coli.[7] MurNAc = N-acetilmuraminska kislina; GlcNAc = N-acetilclukozamin; DAP = diaminopimelinska kislina](https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/7/77/Peptidoglycan_E_coli.png/250px-Peptidoglycan_E_coli.png)
Shematski prikaz peptidoglikana pri Escherichia coli.[7] MurNAc = N-acetilmuraminska kislina; GlcNAc = N-acetilclukozamin; DAP = diaminopimelinska kislina -
![Shematski prikaz peptidoglikana pri Staphylococcus aureus.[7] MurNAc = acetilmuraminska kislina; GlcNAc = N-acetilglukozamin](https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/3/31/Peptidoglycan_S_aureus.png/250px-Peptidoglycan_S_aureus.png)
Shematski prikaz peptidoglikana pri Staphylococcus aureus.[7] MurNAc = acetilmuraminska kislina; GlcNAc = N-acetilglukozamin
![Shematski prikaz peptidoglikana pri Escherichia coli.[7] MurNAc = N-acetilmuraminska kislina; GlcNAc = N-acetilclukozamin; DAP = diaminopimelinska kislina](/sl/Slika:Peptidoglycan_E_coli.png)
![Shematski prikaz peptidoglikana pri Staphylococcus aureus.[7] MurNAc = acetilmuraminska kislina; GlcNAc = N-acetilglukozamin](/sl/Slika:Peptidoglycan_S_aureus.png)
Viri
[uredi | uredi kodo]- ↑ Slovenski medicinski slovar
- ↑ Madigan, M. T., J. M. Martinko, P. V. Dunlap, and D. P. Clark. Brock biology of microorganisms. 12th ed. San Francisco, CA: Pearson/Benjamin Cummings, 2009.
- ↑ 3,0 3,1 Salton MRJ, Kim KS (1996). Structure. In: Baron's Medical Microbiology (Barron S et al., eds.) (4th izd.). Univ of Texas Medical Branch. ISBN 0-9631172-1-1.
- ↑ Demchick PH, Koch AL (1. februar 1996). »The permeability of the wall fabric of Escherichia coli and Bacillus subtilis«. Journal of Bacteriology. 178 (3): 768–73.
- ↑ Bauman R (2007). Microbiology with Diseases by Taxonomy (2. izd.). Benjamin Cummings. ISBN 0-8053-7679-8.
- ↑ Spratt BG (april 1994). »Resistance to antibiotics mediated by target alterations«. Science. New York. 264 (5157): 388–93. doi:10.1126/science.8153626. PMID 8153626.
((navedi časopis)): Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - ↑ 7,0 7,1 Michael T. Madigan, John M. Martinko: Brock Mikrobiologie. Pearson Studium; 2009; ISBN 978-3-8273-7358-8; stran 83f.
Text is available under the CC BY-SA 4.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.
