Parenterálna uporába zdravíla pomeni aplikacijo zdravila v človeško ali živalsko telo mimo prebavil z injiciranjem, infundiranjem ali implantiranjem.^[1]

Parenteralna uporaba zdravila ima svoje prednosti in slabosti. Prednosti so na primer:^[2]

• hiter učinek;
• možnost natančnega odmerjanja in pričakovana koncentracija zdravila v telesu ter s tem zagotovljen in odmerku sorazmeren učinek zdravila v telesu;
• izogibanje gastrointestinalnim motnjam pri posameznih vrstah zdravil;
• nekatera zdravila, na primer inzulin, po peroralnem dajanju niso učinkovita;^[3]
• psihološki učinek parenteralno danega zdravila na bolnika (včasih ima injekcija za bolnika subjektivno veliko boljši učinek od peroralnih oblik zdravila);
• možnost dajanja zdravila bolnikom, pri katerih je peroralna uporaba zdravila otežena ali onemogočena (npr. pri nezavestnih, bolnikih, ki bruhajo ali pri bolnikih, ki ne sodelujejo).^[3]

Slabosti parenteralnega dajanja zdravil so:^[2]

• parenteralna aplikacija zdravila ni fiziološko dogajanje;
• predstavlja invaziven poseg v telo in je zato povezano z določenimi nevarnostmi za bolnika (možnost okužbe, poškodbe), ki so lahko tudi življenjsko ogrožajoče;
• ni prijetno za bolnika (povzroča bolečine in stranske pojave, kot so hematomi, lokalne zatrdline, vnetja);
• parenteralno dajanje ni enostavno in zahteva usposobljen zdravstveni kader;
• je precej dražje od peroralnega vnosa zdravil, ker so potrebna specifično pripravljena zdravila (npr. ampule), ustrezni pripomočki (brizgalke, igle) in posebni higienski ukrepi (razkuževanje, umivanje).