Laščina je verjetno osamosvojeno narečje češkega jezika, pravzaprav prehodni jezik med češčino in poljščino, čeprav ga veliko ljudi^{[navedi vir]} šteje za poseben jezik. Govori se na Češkem, v Šleziji, na Hlučinskem, Severovzhodnem Moravskem in v nekaterih vaseh na Poljskem ne daleč od Češke. Poljski jezikoslovci menijo, da je laščina poljsko narečje^{[navedi vir]}.

Laščina ima več različnih narečij. Njeno besedišče je tako različno, da je Poljaki in Čehi ne morejo razumeti.

V laščini izgovarjajo zveneča glasova dz, dž, ki jima v českem jeziku ustrezata c, č. V laškem jeziku ni dolgih in kratkih samoglasnikov kakor v poljskem in lužiškem jeziku. Narečja so tri: zahodno, vzhodno in južno narečje. 8% laškega besedišča predstavljajo nemške izposojenske, pravzaprav so prišle iz narečja Sudetskih Nemcev in šlezijske nemščine^{[navedi vir]}.

Pesnik Óndra Łysohorsky je v 20-ih in 30. letih 20. stoletja začel z načrti standardizacije laščine. Obenem je Łysohorsky v laščini napisal mnogo leposlovnih del. Govorci laščine so z veseljem sprejeli program in veliko književnikov je sledilo zgledu Łysogorskega, med njimi Jan Stunavsky, Jozef Šinovsky in Jura Hanys^{[navedi vir]}. V drugi svetovni vojni so Nemci prepovedali laški jezik, po vojni pa je komunistični režim potisnil laščino v ozadje. Komunisti so bili mnenja, da je laščina zgolj češko narečje^{[navedi vir]}.