Izaijev vnebohod je judovsko-krščanski psevdoepigraf.^{[1] [2]} Poznavalci ocenjujejo nastanek Izaijevega vnebohoda nekako od zadnjih desetletij 1. stoletja do zgodnjih desetletij 3. stoletja, večina ga uvršča v zgodnje 2. stoletje. Razlog za tako velik razpon pri datiranju je v dejstvu, da praktično ni informacij, ki bi omogočale zanesljivo datiranje v katerem koli določenem obdobju.^[3] Številni učenjaki menijo, da gre za zbirko več besedil, ki jih je dokončal neznani krščanski pisec, ki je trdil, da je prerok Izaija, medtem ko je vse več učenjakov v zadnjih letih trdilo, da je delo enega samega avtorja, ki pa je morda uporabil več virov.^[4]

Knjiga ima tri glavne dele:

• Prvi del knjige (poglavja 1–5), ki ga na splošno imenujemo Izaijevo mučeništvo, pripoveduje in razširja dogajanje v Drugi knjigi kraljev, v 21. poglavju. Izaija opozarja umirajočega Ezekijo, da njegov dedič, Manase, ne bo sledil isti pot. Ko Manasse prevzame oblast in se Izaijevo opozorilo izkaže za resnično, se Izaija in skupina prerokov odpravijo v puščavo. Demon, imenovan Beliar, navdihne lažnega preroka po imenu Belkira, da Izaija obtoži izdajstva. Kralj posledično Izaija obsodi na smrt. Čeprav se Izaija skrije v drevo, ga najdejo.
  • Sredi tega prvega dela (3: 13–4: 22) je krščanska apokalipsa, imenovana Ezekijeva zaveza, ki opisuje videnje Jezusovega prihoda, kasnejšo pokvarjenost krščanske Cerkve, vladavino Beliarja in drugi prihod . Vse to je pisano tako, da je očitno. da gre za preganjanje Cerkve s strani Nerona in prepričanje, da je bil Neron antikrist.
• Drugi del knjige (poglavja 6–11) se imenuje Izaijevo videnje in opisuje pot, ki jo je pred dogodki prvega dela knjige, s pomočjo angelov, opravil Izaija skozi sedem nebes. Ohranjeno je v obliki, ki je jasno zapisana s krščanske perspektive, osredotoča se na Jezusovo smrt in njegovo vstajenje, predvsem pa na Jezusov vnebohod. Obstoječi popolni rokopisi Izaijinega vnebovzetja vključujejo kratek prikaz Jezusove rojstne dobe, rojstva in križanja (11: 2-22).