Eka Vogelnik
Rojstvo	5. julij 1946(((padleft:1946|4|0))-((padleft:7|2|0))-((padleft:5|2|0))) (78 let) Ljubljana
Državljanstvo	SFRJ  Slovenija
Poklic	filmska režiserka, lutkarka, slikarka, pisateljica, ilustratorka, glasbena producentka, univerzitetna profesorica

Eka (Alenka) Vogelnik [Ėka Alėnka Vógelnik], slovenska arhitektka, slikarka, ilustratorka, lutkarica, pisateljica, producentka, režiserka, scenografinja in glasbenica, * 5. julij 1946, Ljubljana.^[1][2]

Eka (Alenka) Vogelnik je otroška leta (do l. 1952) preživela v Beogradu^[3], nadaljevala šolanje v Ljubljani in maturirala na klasični gimnaziji. Študij je nadaljevala in leta 1971 diplomirala na Fakulteti za arhitekturo (tedaj se imenovala Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo - FAGG, oddelek arhitektura,) pri prof. Marjanu Mušiču, leta 1974 pa še na Akademiji za likovno umetnost (tedaj ALU, oddelek slikarstvo), pri prof. Janezu Berniku.^[1][2]

Je vsestranska umetnica, najbolj dejavna pa je na plesno-lutkovnem področju, kjer se poleg pisanja scenarijev, snovanja in izdelave scenografij ter režije posveča razvijanju in animaciji gledaliških, televizijskih in filmskih lutk.

Na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani je uvedla in predavala področje Ustvarjalna uporaba lutk v socialnem delu.^[2][4][5]

Umetnost je bila v tej družini doma. Tako je bila znana - tudi vsestranska - umetnica je tudi njena mati, arhitektka, slikarka, ilustratorka ter plesalka in koreografka Marija Vogelnik, ki je bila med drugim med ustanovitelji šole za industrijsko oblikovanje in KUD Kinetikon, v katerem je bila (spet med drugim) tudi navdih za BibaMico v Bisergori. V mladih letih je bil odličen violinist tudi njen oče Dolfe Vogelnik, dokler je temu mogel namenjati dovolj časa, in glasba ter gib (tako ples kot animacija lutk) ter oblika (arhitektura in likovnost) so bili ves čas družinska tradicija. Po uporabi mnogo vrst umetnosti tudi v terapevtske namene je bila znana njena starejša sestra, arhitektka in oblikovalka, plesalka ter režiserka Mojca Vogelnik.^[3] Tako je njena starejša hči Ajda arhitektka, s petjem, lutkarstvom, oblikovanjem in vizualnimi umetnostmi pa se ukvarja njena mlajša hči Brina.

Glasbena tradicija v družini pa je še daljša in širša: njen ded je bil sin organista ter vnuk Jožefa Grafenauerja (de) in nečak Franca Grafenauerja (de), znanih slovenskih koroških izdelovalcev orgel, literarni zgodovinar, etnolog in jezikoslovec Ivan Grafenauer. Njena sestrična je flavtistka Irena Grafenauer, njen bratranec kitarist Andrej Grafenauer.

• Knjiga za deževne dni (1986) cobiss^{[mrtva povezava]}
• Igračke za deževne dni (1988) cobiss Arhivirano 2016-03-04 na Wayback Machine.
• Ročne lutke za deževne dni (1988) cobiss^{[mrtva povezava]}
• Ilustracije, maske, kostumi (1989) cobiss

• O miški, ki si je trebušček raztrgala (1998) (soavtorstvo z Marijo Vogelnik) cobiss cobiss^{[mrtva povezava]}
• Dušica majcena (1999) (soavtorstvo z Marijo Vogelnik)
• O deklici, ki je prehitro rasla (1999) (soavtorstvo z Marijo Vogelnik) cobiss

• 1974 - Na milijarde sonc (Claude Cénac) cobiss^{[mrtva povezava]}
• 1975 - Povestice (Lev Nikolajevič Tolstoj) cobiss^{[mrtva povezava]}
• 1977 - Japonske pravljice cobiss
• 1978 - Devet fantov in eno dekle (Gitica Jakopin) cobiss Arhivirano 2016-03-04 na Wayback Machine.
• 1978 - Mišek zmagovalec: afriške ljudske pripovedi cobiss Arhivirano 2016-03-04 na Wayback Machine.
• 1980 - Veliki človek ali Kako je naš Peter zapisal partizanske zgodbe in opisano življenjsko pot kakšnega našega velikega človeka (Marija Vogelnik) cobiss Arhivirano 2016-03-04 na Wayback Machine.
• 1984 - Kaj je kdo rekel in česa kdo ni (Ifigenija Simonović) cobiss^{[mrtva povezava]}
• 1984 - Veli Jože cobiss^{[mrtva povezava]}
• 1985 - Pravljica (Marjan Rožanc) cobiss^{[mrtva povezava]}
• 1985 - Srnjaček (Karel Grabeljšek) cobiss Arhivirano 2016-03-04 na Wayback Machine.
• 1986 - Kam barčica kam deščica (Marija Vogelnik) cobiss Arhivirano 2016-03-04 na Wayback Machine.
• 1987 - Igrajmo se gledališče (Miroslav Slana) cobiss Arhivirano 2016-03-04 na Wayback Machine.
• 1987 - Marcovaldo ali Letni časi v mestu (Italo Calvino) cobiss Arhivirano 2016-03-04 na Wayback Machine.
• 1987 - Pravljica o vodni kapljici (Jože Snoj) cobiss Arhivirano 2016-03-04 na Wayback Machine.
• 1988 - Moč svetlobe (Issac Bashevis Singer) cobiss Arhivirano 2016-03-04 na Wayback Machine.
• 1988 - Igračke za deževne dni (Eka (Alenka) Vogelnik) cobiss Arhivirano 2016-03-04 na Wayback Machine.
• 1989 - Zavodske zgodbice (Zdravko Zupančič) cobiss Arhivirano 2016-03-04 na Wayback Machine.
• 1990 - Dlan polna zvezd (Rafik Schami) cobiss Arhivirano 2016-03-04 na Wayback Machine.
• 1990 - Pravljica o jari kači (Ivo Svetina) cobiss Arhivirano 2016-03-04 na Wayback Machine.
• 1991 - Makalonca (Fran Saleški Finžgar) cobiss^{[mrtva povezava]}
• 1992 - Svet v naprstniku (Ervin Fritz) cobiss Arhivirano 2016-03-04 na Wayback Machine.
• 1993 - Kako se dan lepo začne (Vinko Möderndorfer) cobiss Arhivirano 2016-03-04 na Wayback Machine.
• 1994 - Božični duh: izbrane božične pripovedi (Charles Dickens) cobiss Arhivirano 2016-03-04 na Wayback Machine.
• 1995 - Knjiga te poberi! in druge skrivnostne zgodbe o očetu Brownu (G. K. Chesterton) cobiss Arhivirano 2016-03-04 na Wayback Machine.

• Makalonca (1994)
• En prišparan tolar (1999)
• Pozabljene knjige naših babic - Trdoglav in Marjetica (2001)
• Povodni mož (2009)

• En prišparan tolar (1999)
• Pozabljene knjige naših babic - Trdoglav in Marjetica (2001)
• Povodni mož (2009)

• Makalonca (1994)
• En prišparan tolar (1999)
• Pozabljene knjige naših babic - Trdoglav in Marjetica (2001)

• En prišparan tolar (1999)
• Pozabljene knjige naših babic - Trdoglav in Marjetica (2001)

• Zlatno pero (Beograd) , 1980 in 1989
• Zlatni lovor vijenec (Sarajevo) , 1990^[1]

• http://www.sigledal.org/geslo/Eka_Vogelnik

1. ↑ ^{1,0 1,1 1,2} »Eka Vogelnik«. SIGLEDAL Portal slovenskega gledališča. Novi Zato. Pridobljeno 18. marca 2024.
2. ↑ ^{2,0 2,1 2,2} Blažić, Milena Mileva (2012). »Odrske pripovedke Eke Vogelnik in posodobitev ljudskega izročila« (PDF). pefprints uni-lj.si. Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 3. novembra 2018. Pridobljeno 18. marca 2024.
3. ↑ ^{3,0 3,1} Zupančič, Bogo. »Mojca Vogelnik« (PDF). Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta. ZRC SAZU. Pridobljeno 19. marca 2024.
4. ↑ »Delavke, delavci in sodelavke, sodelavci fakultete«. Fakulteta za socialno delo. Univerza v Ljubljani. Pridobljeno 18. marca 2024.
5. ↑ »Ustvarjalna uporaba lutk v socialnem delu«. Fakulteta za socialno delo. Univerza v Ljubljani. Pridobljeno 18. marca 2024.